Z Urošem sva se zelo zadnji hip odločila, da jo mahneva na sneg. V iskanju razmer in ne preobilnim snežnim količinam, sva odhlačala na Vršič. Na Vršiču precejšnja gneča gorniških posameznikov, tečajcev in turistov, kar je sicer ob spluženi cesti januarja nekaj povsem običajnega. Do Vratc po nastreljeni smučarski gazi (nas so v alp.šoli učili, da se po turni gazi ne hodi, še posebej, če popolnoma nič ne pomaga), za vogalom pa pod severnimi ostenji Nad Šitom glave in Male Mojstrovke do prvega spusta v kotanjo. Sneg na tem spustu med 4 in 5*, res prijetno, a sila kratko vijuganje. Sledilo je spet nekaj vzpona v hladu sence in prečnica, povečini po mehkem uležanem snegu, zatem pa pse v košaro in po zares odličnem hladnem in suhem pršiču proti Tamarju, ponovno med 4 in 5*. V gozdu se zaradi obče male količine snega pač ne bi hvalil, bilo pa je vseeno prebavljivo in brez večjih težav z enim zoprnim zapihanim, od vode pošpricanim-poledenelim prehodom (izpostavljeno) naprej do pod grape pod slapovi v Tamarju (slapov je komaj za vzorec, za en bolj obiskan žur kozarce napolnit ledu :) Pobijanje med balvani je bilo sila neprijetno, poledenele skale, še kako tekoč žuboreč potoček in manjko snega... potem pa po tekaški vse do Planice. Od tam pa najprej do Kranjske Gore na štop z družino s sankami (hvala!) potem pa po izrčpanih vseh ugodnejših opcijah s komercialnim taksijem (v katerem se moraš sezuti in čevlje skrbno zavarovati z dekami stil 1970s) za 45 EUR nazaj do prelaza.
