Opevana in povečini hvaljena smer z udobnim dostopom s prelaza Vršič je nadvse priljubljena smer, ki smo jo imeli Rok, Luka in jaz med tednom k sreči povsem zase. Smer nam je bila v redu, a brez vsakršnih presežkov. Dostop je zaradi odsotnosti snega preprost(-ejši), vseeno pa je na nekaj mestih potreben previden korak. V uri in četrt smo se znašli pod steno, kjer vstopa ni težko zadeti. Kljub sicer toplemu dnevu pa nas je presenetil hlad in prvi metri smeri so minili s precej trdimi prsti. O sami smeri je že tako preveč napisanega, mogoče zato s stališča ponavljalcev nekaj napotkov s pripisi na fotografijah v nadaljevanju... Skala se nam je zdela dobra v treh raztežajih smeri, drugod slovensko povprečje, ponekod pa izrazito naložena in le navidez čvrsta, sploh v izstopnih štirih raztežajih hitro kaj ostane v rokah in tud kaj večjega se rado zamakne pod nogami... Orientacijsko smo sledili Miheličevi skici, vendar se nam je zdela bolj uporabna primerjava orientacijskih točk, ki smo jih videli ob ogledu stene od daleč in to primerjali z vrisom smeri na fotografijo. V 2. raztežaju smo šli pikico preveč naravnost in plezali precej težje, kot bi bilo treba, se pridružili pravilnemu poteku, potem pa še v raztežaju, kjer bi morali bolj naravnost čez plošče, zašli pikico preveč desno po polici prezgodaj, in se potem po nekaj metrih spet spojili s pravilnim potekom smeri... Vsekakor pa velja zlato pravilo - steno si pred vstopom dobro oglej od daleč :)
