Še ena ekskurzija v Logarsko

Očitno je letos Logarska dolina postala še ena tistih “Freeapproved destinacij”.  Najbrž tudi po zaslugi Markota in mene, ki sva v nedeljo z na roke narisano skico (avtor jast) spraševala neke Hrvate, kje je ta in ta slap. Še sreča, da sva pri iskanju zadnjega slapu naletela na alpinista iz Štajerskega konca, ki sta nama razložila kje je Slap po Tunelom in na vprašanje iz kje pa da sva, vrla mladca, dobila logičen odgovor : “Ja, a se ne vidi?! Iz Ljubljane!”. Blamaža je bila popolna :) No kljub temu sva bila kar pridna in zlezla Palenka (3, WI90/ 30), Slap nad potjo (3 (4) WI80/50) in Slap nad tunelom (4, WI90/50-70). Bilo je pa luštno, o čemer ziher ful povedo slike iz mobitela :)

Razprodaja v Logarski dolini

Aleš, Tadej in jazst smo se danes odpravili težit v Logarsko dolino. Prvi ga je najebal Aleš, ker je sikal še preden smo dobro prispeli. Dobil jih je na nos in svojo kri raztrosil od prelaza za Podvolojek pa do Luč.

Aleš jih je dobil po nosu, ker je preveč jezikal

Pot smo nadaljevali tja, kjer je bilo najbolj hrupno. Avto smo pustili pri urejeni turistični kmetiji in sledili široki gazi. Pot nas je popeljala skozi pravljično deželo, kjer je predvsem Tadej prišel na svoj račun. Spotoma je pozdravil vse svoje stare prijatelje Indijance, Vidre in zbrano druščino Noetove barke, še najbolj pa se je razveselil svoje Princeske.

Tadej s svojo Princesko

Vsemu razneženemu in čustveno nabitemu se je potem milo storilo in ni želel pretepati ledu. Čast kopanja po zemlji, travah in trdemu ledu je tako pripadla meni. Izbrali smo namreč neko linijo, kjer ni bilo prav nikogar. Levo in desno od nas pa ljudi kot na tržnici. Nekih 20 navez. Bolj so se drli, da se varujejo in vlečejo in spuščajo, manj so se slišali.

Zadnji strmejši metri

Želeli smo si sonca in nadaljevali vse dokler nas ni obsijalo. Potem smo se pa zadovoljni obrnili in sestopili nazaj v dolino. Težil sem in težil in med fotografiranjem bi tudi sam eno ujel. Skoraj. Aleš je potem na svoj račun prišel, ko me je pohodil s fotoaparatom vred in zaključil tudi mojo (kratko, a sladko) fotografsko kariero.

Aleš me je pohodil kot muho

Dan je tako minil kot bi mignil in nevedoč, da ura ne pozna ovir, se je opoldne prevesilo v popoldne in že smo šibali nazaj proti prestolnici. Še sreča, da smo šli danes, ko je bila taka gužva, ker v prihodnjih dneh v bo v Logarski dolini samo še tu in tam kakšna naveza. Mi pa vendar tako uživamo v gneči. Sploh Tadej. Ja – on je res pravi biser za množični obisk plezalnih smeri :)

Šalo vstran – led, blato in trave ter skale smo luknjali nekje v območju med Levim in Centralnim Ivovcem, nekaj v rangu štirice.

Pa še fotogalerija za najbolj zdolgočasene.

Levi Lopčki slap (4, 100 m) in Palenk (3, 100 m)

Včeraj (sobota, 6.2.2010) smo se Bor, Blaž in Žiga ter moja malenkost odpravili po led v Logarsko dolino. Glede na napovedano močno sneženje se nam je zdela destinacija nadvse primerna.

Prvi zaplet se je pojavil že na samem dostopu. V bistvu niti ne dostopu temveč celo vožnji do izhodišča. Vrli Bor nas je namreč poslal v Logarsko dolino po neki skrivnostni bližnjici, katere se spomnim še od poletja. In že takrat sva še celo s Tadejevimi super-nadnaravnimi-vozniškimi izkušnjami ter Gozdarčkom komaj prišla čez.

Pravo opustošenje na najbolj strmih delih

Nataknili smo verige in kljub štirikolesnemu pogonu se je Blažev avto ustavil. Pa smo poganjali, kopali, podlagali in s 7000 obr/min. rjoveli meter za metrom vse višje. Džani in Rok, ki sta bila tudi z nami, sta s svojim avtom seveda že davno prišla v Logarsko dolino in splezala prvi slap, medtem ko smo mi uro in pol pozneje prišli na prelaz. Borove navigacije v avtomobilu tako ne bomo več upoštevali.

Pot nas je sprva vodila v Robanov kot do Lopčkega slapa. Sveže zasnežen dostop z mokrim popastim snegom je bil precej idiličen, le temperature za ledno plezanje niso bile najprimernejše.

Dolg raztežaj s konstantno naklonino

Bor si je za dooolg raztežaj vzel nekaj časa in tako smo malo gobezdali, vmes sem v obraz dobil še manjši kos ledu, nakar smo se vsi skobacali preko. Led je bil povečini dober, le tam, kjer se ga je sneg dobro prijel, je bil malo slabši.

Novinci v ledu

Čas, ki smo ga zagonili z Borovo “bližnjico”, pozen odhod in obiranje nas je naravno usmerilo samo še v lahko pležo – v slap Palenk. Dodobra zluknjan in iz minute v minuto bolj tekoč je ob močnem sneženju vseeno postregel z nekaj metri dobrega ledu.

Blaž sneženi mož

V nadaljevanju pa še standardna fotogalerija

Dolina Belega potoka, Stiriofobija, (6, X, 110m)

Danes smo se Arne, Brin in jaz odpravili na krajšo ekskurzijo splezati kakšen slap. Najprej v Krnico, kjer nas ogledana linija od včeraj ni prepričala, potem pod Rabeljski slap, kjer nas ni prepričal ambient in dva neprivezana nemška ovčarja, nato pa smo parkirali avto pri železniškem mostu, zraven Luciferja. Odpravili smo se v dolino Belega potoka, ki se nahaja pod severovzhodno steno Kukove špice, kjer smo imeli namen pogledati kako so kaj narejeni slapovi. Najprej smo po uri prijetne hoje po lovski poti prišli pod Stiriofobijo, kjer smo hitro opravili z ogrevalnima raztežajema, ter prišli pod znamenito svečo, ki je trenutno zelo tanka in svečkasta. Arne je mojstrsko potegnil raztežaj, v najdelikatnejšem zelo ozkem delu, kjer svečo v trenutnih razmerah skorajda objameš, nežno zatikal in se uspešno prikobacal čez. Nato sva preizkusila nežnost in spretnost, kolikor nama je dopuščala neizprosna vertikala in svečkast led, še midva z Brinom in kmalu smo vsi trije stali na vrhu slapa.
Sveča v Stiriofobiji, trenutno zelo ozka.
Potem smo se odpravili še pod Skočnike, ki pa so predvsem zelo impozantni, ter na žalost zelo tekoči. Slap Katarza se nam je pa uspešno izmikal in ker nismo imeli vodnička ga tudi nismo našli, vprašanje pa je, če je sploh narejen. Tako smo se po slikovitem kanjonu odpravili nazaj do avta, kamor smo prišli ravno pred mrakom.

Led (in voda) v Peklu pri Borovnici (zvečer)

Z Rokom sva jo mahnila na pozno popoldansko rekreacijo pred Sputnikom v Pekel pri Borovnici. Led je sproti odnašalo in ker nisva želela veslati, sva pohitela in odpikala kar je ledu še ostalo. Do prvega tolmuna. Če se hitro ne ohladi, in to občutno, bo še ta led odplaknilo.

Večerni pogled proti osvetljenemu nebu nad Ljubljano

Nadaljevanje od prvega tolmuna naprej pa je za pristaše plezanja po votlem ledu in vertikalnega veslanja. S cepini si namreč težko pomagaš proti toku :)

Rokovo vidno polje ob večernem plezanju

Nekaj ostalih galerij je na voljo v fotogaleriji

Štefan

21.1. 2010 je minilo prvih 5 let, odkar je bilo ustanovljeno Športno društvo Freeapproved. Kakšen stavek o tem kako je bilo ustanovljeno, je že na Občnem zboru povedal naš častitljivi predsednik, morda bo še kaj dopisano v komentarjih.  Ob vseh lepih trenutkih, ki ne bodo nikoli zbledeli pa se je pojavil tudi kakšen problemček, ki smo ga morali čimprej odpraviti. Eden večjih je bil selitev spletne strani na novi server, ker se nam je stari sesul, z njim pa seveda celoten arhiv objav.

Ker je zdaj ena takšna mini obletnica, dodajam legendarni filmček Plesnega ansambla FA, ki je ob objavi leta 2006 pa tudi kasneje dosegel zelo veliko gledanost in nas identificiral kot društvo, kjer je dobra družba in prijateljstvo vedno na prvem mestu!

Hkrati pa apeliram na vse, ki imate kakšne dobre stare fotografije, predvsem pa filmčke, da jih objavite, da se skupaj nasmejimo.

Sveča (I/6, 30 m) in Najvišji slap (II/4-5, 70 m)

Z Arnetom sva danes najprej napadla Lambado pod Prisojnikom.

Slap Lambada

Že na dostopu je bilo zaradi močnega vetra in snega ter zametov, ki jih je le-ta naredil, precej pestro. Vzpona pa nisva opravila. Že pred nama sta namreč obrnila tudi dva italijanska gorska vodnika. Ledu bi za silo že bilo, a je nad srednjim delom votel, voda pa se zliva v potokih. Tudi gobe in svečke niso pripomogle k boljšemu vtisu in tako sva naposled odpujsala v Krnico.

Dostop v slikovito dolino Krnica

V Krnici so slapovi lepo narejeni in se še pridno debelijo. Izbrala sva si kar Prezljevo Svečo iz leta ‘99 in ni nama bilo žal. V trenutnih razmerah je slap lepo plezljiv in res postreže z enakomerno navpičnico od vstopa pa vse do varovališča.

Slap Sveča v Krnici

Ko sva opravila s slapom Sveča sva nadaljevala z logičnim podaljškom, to je po Najvišjem slapu. Mislil sem, da je ocenjen s 3 in se nekje v sredini resno zamislil nad svojo plezalno psihofizično kondicijo. Sem si že rekel, da so trojke že kar ornk. No k sreči mi je Arne pomiril. Slap je dobro narejen, le spusta po vrvi sem se bal. Pozabila sva nove prusike in nož, spust po vrvi na obstoječe pa je bil meni osebno precej strašljiv, sploh zaradi neljube zgodovine s soplezalcem, ki se je zaradi strganega prusika ob spustu po vrvi smrtno ponesrečil pod Freneyi pod Mont Blancom.

Ob prihajajočemu slabemu vremenu sva dan odlično izkoristila in držimo pesti, da otoplitev in obilne padavine ne bodo bistveno poslabšale razmer v stenah in v ledenih formacijah po dolinah.

Kot vedno je na voljo tudi fotogalerija spodaj

Gozd Martuljek: Lucifer (desna varianta)

Po ponedeljkovem sončenju na Trianglu se mi je šlo plezat v kak slap. Tadej pa se ni pustil. Da bi šla raje frajarit na Komno, me je prepričeval, ker je tam sonce baje. Pa kaj ti bo sonce če maš slapove, sem mu rekel, greva se raj kam “jebat”, zmrzovat, tolčt…Naposled mi je le uspelo v njem spet prebuditi avanturista in sva šla. In to ne kar nekaj, po čemer bi še kasnej zavila v Gorenjkin diskont za dokončno zadovoljitev, ampak v desno varianto (in ne desni krak, kot sem prej napisal) famoznega Luciferja (ocena leve variante WI 4+(5), 90, 50 – 85, 210m). Dve pokončni “posvečkani” sveči in krušljive gobe so nama vzele kar energije, tako da je bilo na vrhu potem kar veselje. Ker pa se nobena prava avantura s Tadejem ne konča pred nočjo sva še mal poštrikala in potrenirala samoreševanje na abzajlih. Luštno.

Spodaj ena in edina slika iz vrhunskega mobitela

desna varianta Luciferja