Aleš, Tadej in jazst smo se danes odpravili težit v Logarsko dolino. Prvi ga je najebal Aleš, ker je sikal še preden smo dobro prispeli. Dobil jih je na nos in svojo kri raztrosil od prelaza za Podvolojek pa do Luč.

Aleš jih je dobil po nosu, ker je preveč jezikal

Pot smo nadaljevali tja, kjer je bilo najbolj hrupno. Avto smo pustili pri urejeni turistični kmetiji in sledili široki gazi. Pot nas je popeljala skozi pravljično deželo, kjer je predvsem Tadej prišel na svoj račun. Spotoma je pozdravil vse svoje stare prijatelje Indijance, Vidre in zbrano druščino Noetove barke, še najbolj pa se je razveselil svoje Princeske.

Tadej s svojo Princesko

Vsemu razneženemu in čustveno nabitemu se je potem milo storilo in ni želel pretepati ledu. Čast kopanja po zemlji, travah in trdemu ledu je tako pripadla meni. Izbrali smo namreč neko linijo, kjer ni bilo prav nikogar. Levo in desno od nas pa ljudi kot na tržnici. Nekih 20 navez. Bolj so se drli, da se varujejo in vlečejo in spuščajo, manj so se slišali.

Zadnji strmejši metri

Želeli smo si sonca in nadaljevali vse dokler nas ni obsijalo. Potem smo se pa zadovoljni obrnili in sestopili nazaj v dolino. Težil sem in težil in med fotografiranjem bi tudi sam eno ujel. Skoraj. Aleš je potem na svoj račun prišel, ko me je pohodil s fotoaparatom vred in zaključil tudi mojo (kratko, a sladko) fotografsko kariero.

Aleš me je pohodil kot muho

Dan je tako minil kot bi mignil in nevedoč, da ura ne pozna ovir, se je opoldne prevesilo v popoldne in že smo šibali nazaj proti prestolnici. Še sreča, da smo šli danes, ko je bila taka gužva, ker v prihodnjih dneh v bo v Logarski dolini samo še tu in tam kakšna naveza. Mi pa vendar tako uživamo v gneči. Sploh Tadej. Ja – on je res pravi biser za množični obisk plezalnih smeri :)

Šalo vstran – led, blato in trave ter skale smo luknjali nekje v območju med Levim in Centralnim Ivovcem, nekaj v rangu štirice.

Pa še fotogalerija za najbolj zdolgočasene.