Bor in Aleš ter midva s Tadejem smo se včeraj zaprašili v smer Belač – Zupan (V+, 500 m)
Po preplezanem prvem raztežaju sem bil že delno prepričan v to, da bomo sestopili s spusti po vrvi. Krušljivo iz leta v leto bolj, novi podor(čk)i in ostale slaboskalne kolobocije, ki jih ne maram. Če plezam rad plezam, če grem v kamnolom ali rudnik, potem rudarim. Kombinacija obojega pa mi ni všeč.
K sreči je drugi raztežaj že pošteno spremenil kvaliteto v prvem raztežaju okušenega in tako smo upoštevajoč Miheličeve nasvete pridno sledili črvstim in strmim zajedam.
Smer ni nikjer fizično težavna, orientacijsko prav tako ne. Izbrali smo za odtenek težjo varianto ob stebričku in šli po neopremljeni V+, ki je zares lepa. Za varen vzpon na tem mestu prav prideta prijatelj številka #2 (Camalot), prijatelj #1 ter dodatni klin, ki sva ga bila s Tadejem pustila v smeri in je odlično zabit. Tako zelo, da bi ga bilo škoda izbijati.
Najlepši so nam bili nekako trije raztežaji – eden v spodnjem delu in dva v zgornjem. Ne vem po vrsti kateri, ker smo večinoma raztežaje povezovali po dva skupaj ali pa vsaj dokler se ni iztekla vrv.
Smer je lepa, opremljena je solidno – z izjemo nekega gladkega, od vode in padajočih skal zglajenega kamina. Na tem mestu sta bila očitno nekoč dodana dva svedrovca, od katerih pa sta sedaj ostali vidni le še dve luknji. Za varen vzpon potrebujete prijatelja #0,75 in širok razkorak. Zelo širok razkorak.
Kot pravi vodniček – na vrhu te pričakajo trave in dolg sestop. Mi smo izbrali krajšega in šli skozi Jalovško škrbino, ki je sicer povsem solidna opremljena planinska pot – nadelana s klini in jeklenicami – motile so le znatne količine spolzkega in poledenelega snega na dnu, kjer je bil potreben en 40 m spust po vrvi od koder smo nadaljevali peš proti avtomobilu.
Za ponavljalce – dolžina smeri je vsekakor večja od 500 metrov. V PV 2002/09 je smer opisana pri “Naša smer”, kjer se omenja višina 520 m in dolžina precej več. Naši višinomeri so od vstopa do izstopa namerili skorajda 600 višinskih metrov razlike.
Celotno gledano je tura z dostopom, vzponom in sestopom super!
Filed under: 02. Alpinistični vzponi, 09. Galerije in reportaže | Tagged: aleš, Anže Čokl, bor, freeapproved, jalovec, planica, sestop, spust po vrvi, tadej, Tamar, vzpon, šite
Jaz bom pa začel ugašati telefon ponoči, heh
Ja, Bor pač predpostavlja, da ko je on pokonci, da so vsi. Najbrž tudi zato, ker če še niso jih zbudi. Po telefonu ali pa z njegovim krotkim šepetajočim glaskom.
kje pa je tamarski Otzi?
ni ga, ker te fotografije nisem dobil. Bor je imel namreč nekaj nastavljeno tako ,da so skoraj vse slike meglene, izluščil in poslal mi je le nekaj najmanj meglenih. moje so pa tud bolj povprečne, očitno je fotoaparat bolj jajčk.
Meglene fotke gor ali dol. Važno je, da se vidi kaj se je dogajalo. Čestitke za vzpon.
Ja smer je drugače prav fina, kar ne doživiš v smeri pa na sestopu :)